ŽIČKA KARTUZJA, TIHA LEPOTICA V DOLINI SVETEGA JANEZA

Včasih se nam dogodi, da pridemo na kraj, ki nas preprosto osupne. Kraj kot je Žička kartuzija, v odmaknjeni Dolini svetega Janeza, kamor so se v 12. stoletju naselili menihi iz francoske Velike kartuzije. V tej skriti dolini so našli nedotaknjen košček sveta, kjer so lahko živeli v skladu z redovnimi pravili, skromno, odmaknjeno, v molitvi in meditaciji. Zgradili so med seboj ločena zgornji in spodnji samostan, ki ju še danes povezuje prekrasna dolina.

Samostan je svoj čas veljal za evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. Ponašal se je s knjižnico, ki je štela preko 2.000 knjig in tukaj so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi. Kartuzijanom je dajalo poseben status naravno zdravilstvo in lekarništvo, ukvarjali pa so se tudi z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočala preživetje skupnosti. Redovno življenje je zamrlo, ko jo je z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II. Območje Žičke kartuzije je bilo takrat na milost in nemilost prepuščeno toku časa.

Posebna energija tega prostora, mir in spokojnost, nedotaknjenost narave ter zavedanje o tem, da je tukaj nekoč stalo nekaj pomembnega, so občino in strokovne službe vodili do intenzivnih obnovitvenih del, ki sedaj potekajo že skoraj 40. let. V Žičko kartuzijo se počasi vrača življenje. Sodobnemu človeku danes ponuja možnost ponovne vzpostavitve notranje harmonije, daleč od hrupa vsakdana.